Zanaravo.com - izdelki iz medicinskih gob, gojenje gob  
 
GOJENJE OSTRIGARJEV IN DRUGIH GOB
Seminarska naloga pri predmetu Vrtnarstvo


Andrej Gregori
Ljubljana, 2001

1.1. Uvod 1.2. Dejavniki, ki pogojujejo, hitro širjenje intenzivnega pridelovanja gob. 1.3. Osnove gojenja 1.4. Gojitveni prostor 2.1. Splošno o ostrigarju 2.2. Poskus gojenja 2.3. Načrt za gojitveni prostor 2.4. Snovanje plodišč (fruktifikacija)
1.1. Uvod:

Uporaba gob kot hrane je bilo vsesplošno razširjeno, cenili so jih Grki pa tudi v drugih predelih Evrope je imelo uživanje gob globoke tradicionalne korenine. Agari, ljudstvo ki je živelo na sedanjem področju poljske, so jih uporabljali v medicinske namene. Tudi Grki naj bi jih uporabljali v svojih ritualnih obredih. Že tisoče let pa Kitajci in Japonci cenijo veliko število vrst zaradi njihovih pozitivnih lastnosti. V novem svetu so Azteki in Mazateki uporabljali gobe zaradi njihovih zdravilnih in psihotropnih učinkov. Vsesplošno so gobe igrale pomembno vlogo pri razvoju kultur posameznih narodov po celem svetu.

Japonci so gojili Šitake že pred dva tisoč leti, odkar pa so francoski pionirji osvojili tehnike gojenja šampinjonov pred več kot dvesto leti, je bilo gojenje gob na zahodu prava skrivnost. Gojitelji gob so zaradi strahu pred tekmeci skrivali svoja dognanja na tem področju in skrivali svoje tehnike gojenja pred drugimi. Drug razlog za skrivnostnost je bil v tem, da je gobe težje gojiti kot navadne okrasne rastline ali zelenjavo. Veliko vrst sploh ne raste v umetnih pogojih, nekatere pa pod umetnimi pogoji ne obrodijo(ne nastopi fruktifikacija), ker rabijo simbiotske partnerje . Tekom let so se tehnike gojenja gob izpopolnjevale in dandanes ko se je gojenje gob razširilo od domačih gobarjev v obseg multimilionskih poslov so informacije o primernih tehnikah gojenja težko dostopne.

Za vse gobe so postopki dela isti, razlikujejo se lahko podlage za pridelavo micelija, podlage katere prerašča micelij, temperature preraščanja in snovanja plodišč (so lahko različne od hibrida do hibrida), potrebe micelija po svežem zraku, potrebe micelija po svetlobi za snovanje plodišč (fotosenzibilnost), potrebe micelija po krovni plasti za snovanje plodišč... . Gojenje gob pa je lahko pravo veselje z upoštevanjem določenih pravil o sterilnem delu (če pridelujemo micelij sami iz spor in vzdržujemo svoj arhiv micelija) in z malo iznajdlivosti, katero rabimo za izdelavo določenih pripomočkov (prezračevalni sistem, vlažilci, humidistati, gojilni prostor...).

Nazaj na vrh

1.2. Dejavniki, ki pogojujejo hitro širjenje intenzivnega pridelovanja gob:

- Gobe lako pridelujemo na velikem številu substratov, ki bi bili v druge namene slabše izkoriščeni (konjski gnoj, slama, talna stelja iz perutninskih obratov, pivovarska drozga, seno ipd.).
- Gobe lahko pridelujemo vse leto neodvisno od zunanjih temperatur.
- Smotrno lahko izkoristimo mrtvo sezono.
- Bolj smotrno lahko izkoristimo obstoječe zgradbe (opuščeni hlevi).
- Na relativno majhni površini gojitvenega prostora dobimo veliko gojitveno površino (gojenje v etažah).
- V enem gojitvenem prostoru lahko na leto vzgojimo 4 do 5 kultur
- Gobe so cenjene zaradi hranljivih snovi (beljakovine, vitamini in provitamini skupine B), priporočljive so za dijetno prehrano in zanimive kot delikatesa. Veliko število gob ima zdravilne učinke (antivirusno delovanje, antibakterijsko delovanje, antistresno delovanje, sposobnosti uravnavanja krvnega pritiska....), nekatere pa so zelo cenjene zaradi svojih psihotropnih učinkov (Psilocybe, Phaneolus, Amanita...) in se še sedaj uporablajo v obredih, katerih cilj je doseganje višjih stanj zavesti.
- Pridelovanje gob bi bilo lahko dodatni člen v prizadevanju za čim večjo pridelavo hrane, glede na naglo naraščanje prebivalstva.

Nazaj na vrh

1.3. Osnove gojenja:

Trije najbolj pomembni koraki pri gojenju gob so vzporedni s tremi fazami v življenskem krogu gobe. To so:

1. Zbiranje spor, njihov razvoj in izolacija micelija; ali tkivno kloniranje.

2. Priprava inokuluma z povečevanjem mase micelija na obogatenem agarju in kasneje na semenih žitaric. Vnos micelija gojenega na semenih žitaric v kompostirane ali nekompostirane substrate ali uporaba samih semen žitaric za fruktifikacijo.

3. Snovanje plodišč
(fruktifikacija) in razvoj gob iz le-teh.

Izolacija čistega micelija: Na agarjevo gojišče v sterilnih pogojih s cepilno zanko nacepimo spore željene gobe ter jih inkubiramo pri temperaturi specifični za to vrsto glive (pri ostrigarju 26-29oC).Ko se dve koloniji iz spor (haploidni) združita nastane diploidni micelij katerega precepimo na novo gojišče. Diploidni micelij lahko dobimo tudi s cepljenjem koščka tkiva željene gobe na agar pri čemer moramo paziti na sterilnost. S tem načinom dobimo micelij z istim genotipom kot ga je imela goba, s katere smo vzeli tkivo.

Povečevanje mase micelija: S koščkom diploidnega micelija okužimo kuhana (sterilizirana) semena žitaric v kozarcih ali vrečah. Semena močno pretresemo, da se micelij enakomerno razporedi. Inkubiramo na temnem mestu pri temperaturah specifičnih za izbrano vrsto gobe (ostrigar 26-29oC). Med preraščanjem budno opazujemo, da se nam v kozarcih ne pojavijo nezaželjeni kontaminanti s katerimi bi lahko okužili tudi druga gojišča.

Vnašanje micelija v substrat: Ko je micelij v kozarcih že prerastel vsa zrna, ga lahko vmešamo v substrat na katerem bo potekala fruktifikacija. Substrat pomešan z micelijem lahko polnimo v vreče (pri ostigarjih) ali v zaboje na policah (pri šampinjonih). Preraščanje substrata poteka v popolni temi pri 18-24oC nekaj tednov do nekaj mesecev. Izbira substratov na katerih lahko poteka fruktifikacija je zelo široka: slama, odpadni papir, les,koruznica, žaganje, pivovarska brozga, seno, lucerna, stebla soje, graha, tobaka in celo industrijski odpadki bombaža. Ostrigarje lahko gojimo na substratih, ki so bogati na vsebnosti celuloze. Surovine za substrat morajo biti zrele, nikakor ne smejo biti vlažne in zelene. Zelo pomembno je da so zdrave, brez plesni in trohnobe. Le če imamo komoro za parjenje substrata v kateri parimo substrat par dni, lahko uporabljamo tudi nezdrav, plesniv in strohnjen material.

Nazaj na vrh

1.4. Gojitveni prostor


Prostor za gojenje mora biti zaščiten pred direktno svetlobo, v njem mora biti čimbolj stalna temperatura: vsaj dva do tri mesece na leto mora biti od 10 do 20oC. Nadzorovati moramo tudi zračno vlago, ki mora biti od 80-95%. Prostor moramo redno zračiti z naravnim pretokom zraka ali s pomočjo ventilatorjev. V prostoru v katerem gojimo gobe ne smemo shranjevati živil ali kakršnihkoli drugih potencialnih virov okužb, odstraniti moramo tudi vse hlapne kemikalije (bencin, olje..) katere lahko povzročijo deformacije klobukov. Pred vnosom substrata moramo prostor temu primerno očistiti in razkužiti. Prebelimo ga z gašenim apnom ter ga poškropimo z 5-10% varikino ali 5-10% formaldehidom, pri katerem mora biti prostor dva dni zaprt nato pa ga zračimo tri do štiri dni. Prostor lahko dimimo z mešanico formalina in klorovega apna. Prostor mora biti zaprt 48 ur, nato pa ga moramo tri do štiri dni zračiti. Proti insektom uporabljamo pripravke kot so: neopitroid, triklorfon, diazion ter druge, pri čem pa se moramo natančno držati navodil izdelovalca in karence.Ostrigar (Pleurotus sp.)

Nazaj na vrh

2.1. Splošno o ostrigarju:

Zimski ostrigar (Pleurotus ostreatus) je vrsta, ki jo pogostokrat srečamo v naših gozdovih, v obdobju, ko temperature padejo pod 10oC. V naravi lahko najdemo veliko različkov, kateri se med seboj razlikujejo po obliki in barvi klobukov ter čvrstosti in okusu njihovega mesa. Te lastnosti naj bi bile odvisne od lesa na katerem rastejo ter od podnebja.

Na splošno so klobuki premera 5-15cm sivkasto okraste do rjave barve. Premer posameznih šopov pa je 15-35cm. Beti so nameščeni stransko, poševno in so različnih dolžin. Klobuki so mesnati, prijetnega vonja in okusa. Rast gob izzove pri zimskem ostrigarju temperaturni šok (temperatura pade pod 15oC) pri nekaterih ostrigarjih kot je Pleurotus florida ali poletni ostrigar pa ni potreben. Zelo priljublen je tudi Pleurotus sajovcaju, kateri raste pri temperaturi od 16-25oC. Obdobje od setve do obroda traja 15-21 dni in je zelo kratko v primerjavi z zimskim ostigarjem pri katerem traja to obdobje okoli šest tednov. Po svetu se gojijo tudi druge vrste ostrigarjev kot so P.columbinus, P.cornucoiae, P.eryngii. Pomembni so predvsem zaradi križanja in pridobivanja novih hibridov.

Nazaj na vrh

2.2. Poskus gojenja:


Že večkrat sem jedel ostrigarje in zaradi njihovega specifičnega okusa in pa zanimanja za gojenje gob sem se začel zanimati zanje. Seznanil sem se s postopki gojenja tako, da mi je nekaj micelija uspelo pridelati doma s tkivno kulturo na sterilnem agarjevem gojišču. Imel sem nemalo težav s sterilnostjo in odpravljanjem bakterij v miceliju na zrnih tako da mi ni nikoli uspelo pridelati dovolj micelija, da bi z njim okužil večjo količino slame. Pred kratkim pa sem dobil približno tri litre micelija neznane vrste ostrigarja in odločil sem se da preizkusim vzgojiti iz njega gobe. Nekaj micelija sem precepil na žitna zrna ter ga inkubiral pri sobni teperaturi v popolni temi. S tem sem si naredil zalogo micelija katero bom hranil v hladilniku za kasnejšo uporabo in nadalnje preceplanje.

Za podlago sem si izbral slamo, katera je najbolj primerna za hitrejšo rast micelija (ostrigarje lahko gojimo tudi na lesu vendar pa zaradi tega gojenje traja dalj časa) pa tudi lahko dostopna je. Slamo sem narezal na dva do tri centimetre dolge koščke ter jo namočil v vodi za 48 ur. Slamo sem steriliziral v dvesto litrskem sodu v katerega sem nalil vodo do višine 15cm. Na dno sem položil dva zidaka katera sta gledala iz vode čez pa položil mrežo.

V sod sem nato zmetal približno 50kg odcejene namočene slame ter ga postavil nad prižgan plinski gorilnik. Potem ko se je celoten volumen soda segrel na približno 100oC sem substrat paril še dve uri nato pa ga pustil, da se je čez noč ohladil. Ohlajen substrat sem medtem ko sem ga dajal v polivinilaste vreče (cca 40x60 cm) mešal z micelijem. S tremi litri micelija sem okužil približno 50kg slame in jo enakomerno razporedil v štiri vreče katerim sem odrezal vogale ter jih po vsej površini rahlo preluknjal s škarjami. Vreče sem postavil v temnejši prostor s stalno temperaturo okoli 25oC in visoko zračno vlago. Čez par dni, ko si micelij sam začne proizvajati toploto pa jih je potrebno prestaviti na 18-20oC. Ko bo micelij čez približno tri do štiri tedne prerastel vso slamo bom vreče prenesel v gojitveni prostor.

Nazaj na vrh

2.3. Načrt za gojitveni prostor:


Gojitveni prostor bo prekrit z dvema plastema polivinila, med katerima bo plast zraka kot izolator. Za polivinilasto površino sem se odločil iz dveh razlogov: luči za osvetljevanje bodo lahko izven gojitvenega prostora in ne bodo segrevale ozračja v gojitvenem prostoru (kar bi pripomoglo k sušenju zraka), polivinilasto površino je veliko lažje ohranjati čisto kot betonske stene kleti.

V plastenjaku bodo štiri police na katerih bo lahko do šestnajst vreč s substratom. Celoten plastenjak, bo situiran v kleti v kateri je temperatura okoli 13oC. V kleti je stalna zračna vlažnost okoli 70%, kar bo pripomoglo k potrebi po vlažnemu zraku. Temperatura bo delno regulirana z dotokom svežega zraka v klet. Skozi cev na vrhu gojitvenega prostora bo dotekala vanj preko ventilatorja in vlažilca mešanica precirkuliranega in svežega zraka. Dovod svežega zraka bo potekal preko filtra in lopute za regulacijo pretoka. Vlažilec bo sestavljen iz črpalke za vodo ki bo črpala vodo na porozni material skozi katerega bo pihal zrak (krožečo vodo za vlaženje bo mogoče po potrebi segrevati, s čimer bo možna rahla regulacija temperature v gojitvenem prostoru).

Nazaj na vrh

2.4. Snovanje plodišč (fruktifikacija):

Ko micelij v vrečah popolnoma preraste celo površino substrata, in se ob luknjah začnejo pojavljati zasnove gob, je potrebno vreče prenesti v gojitveni prostor. Paziti moramo, da se polivinil ne odlepi od površine substrata, ker začnejo v takem primeru gobe poganjati pod polivinil. Vreče s substratom postavimo na police in med njimi pustimo od 30 do 50cm prostora. Vreče lahko zložimo tudi v zidove in med njimi ne pustimo prostora. Temperaturo moramo vzdrževati glede na vrsto, katero gojimo, upoštevati pa moramo, da nekatere vrste ostrigarjev potrebujejo za nastop fruktifikacije temperaturni šok. Zračna vlaga mora biti ves čas okoli 95%, kasneje, ko so gobe že večje, znižamo zračno vlago na 85-92%, pri čemer pa moramo paziti na znake izsušitve. Gobe rastejo v valovih in tam kjer so že zrastle skozi luknje, moramo prerezati polivinil. Ves ta čas moramo paziti, da se na substratu ne pojavijo bolezenski znaki ali kakršenkoli mrčes. V prostoru s substratom mora biti intenziteta svetlobe vsaj 40luxov, 12ur na dan. Prostor je potrebno zračiti, pri čemer 100kg substrata pri 18-22oC potrebuje 20 do 50 m3 pri 10oC pa samo 10m3 svežega zraka na uro. Gojitveni prostor lahko napolnimo le do 60% zaradi nevarnosti segrevanja substrata in prostora, po drugi strani pa prevelika hitrost svežega zraka izsuši substrat.

Ostrigarji se pojavljajo v valovih med katerimi je okoli štirinajst dni razlike (odvisno od temperature). Iz šopastih zametkov se nato v 5-7 dneh razvijejo gobe, katere so primerne za obiranje. Ko se spodvihani klobuki zravnajo, gobe odrežemo tik ob podlagi. Nabiramo jih v košare in nikoli v polivinilaste vrečke. Povprečno moramo s 100kg podlage nabrati 12 do 20 kg gob.

Literatura:

Paul Staments in J.S.Chilton 1983.The mushroom cultivator. Agarikon press, 415s Šandor Koso. Ostrigarji. ČZP Kmečki glas 1988, 101s Aljoša Gašperšič. Šampinjoni. ČZP Kmečki glas 1991,122s

Nazaj na vrh

 

 

 
 
© Zanaravo.com 2006 - 2014